Letošnji kongres o kirurgiji kolena v francoskem Val d’Isèru je bil že deseti po vrsti. Kombinacija vrhunskih predavateljev in zanimivih tem na idilični lokaciji je pritegnila udeležence s celega sveta, zato je bila izmenjava mnenj in izkušenj res pestra in produktivna.  S celostno obravnavo do trajnejših rezultatov  Glavne teme letošnje konference so bile stabilnost kolenskega sklepa, ohranitvene operacije meniskov in obkolenske osteotomije. Velik poudarek je bil na celostni obravnavi poškodbe kolenskega sklepa oziroma na osredotočenosti na vse kolenske strukture, ki zagotavljajo stabilnost sklepa. Medtem, ko sta bili v zadnjih desetletjih v ospredju predvsem sprednja in zadnja križna vez, se sedaj precej pozornosti posveča tudi izvensklepnim vezem. Zelo pomembno je namreč, da pri operativnem zdravljenju poškodbe kolena ustrezno oskrbimo tudi oba meniskusa, in sicer s šivanjem, stabilizacijo in centralizacijo.    Pri vsaki ligamentarni poškodbi vezi je nujno ustrezno preučiti tudi biomehaniko oz. os celotne spodnje okončine. Zakaj? Če gre za odklon osi sklepa (varus, valgus) ali prekomeren naklon sklepa (npr. ‘’posterior tibial slope’’), je velika verjetnost, da se bo - kljub perfektno izvedeni primarni operaciji - poškodba vezi kmalu ponovila.     Takšna obravnava omogoča, da v planiranje operativnega posega že vključimo možnost sočasne izvedbe osteotomije, ki popravi ugotovljeno nepravilnost in močno zmanjša odstotek verjetnosti ponovitve poškodbe. Osteotomija je kirurški poseg, pri katerem preoblikujemo kost okoli kolenskega sklepa tako, da se del sil prenese na zdravo površino kolena. S tem, ko je obremenitev na sklep razporejena bolj enakomerno, se zmanjša pritisk na poškodovani del sklepa, kar lahko privede do ustavitve obtabe hrustanca ali celo reparacije.  Tehnike osteotomije so že uveljavljene in dobro znane, tudi materiali ostajajo bolj ali manj enaki. Predvsem je pomembno, da se tehniko uporabi ob pravem času na pravem mestu.  Varna vrnitev v šport   V sklop preventive pred poškodbami, ki je seveda osnova vsakega varnega športnega udestvovanja, sodi tudi varno vračanje v športne aktivnosti po poškodbi in operaciji. Na kongresu je bil predstavljen učinkovit sistem preverjanja športnika, ki pokaže, ali je že sposoben za intenzivnejše obremenitve, treninge in tekme.    Ko se s polno glavo informacij o poškodbah kolen podaš na smuči, te - tudi kot izkušenega ortopedskega kirurga - previdnostni alarm v glavi opozori na obvezno ogrevanje in na smučanje po svojih zmožnostih. Kljub izjemnemu napredku ortopedskih posegov v zadnjih letih je najboljša operacija taka, ki je ne potrebuješ. Zato je preventiva še vedno najboljše zdravilo.

Najbolj natančno statistiko vodijo Švedi. Njihov register poškodb razkriva, da je nogomet glavni krivec za tovrstne poškodbe – leta 2023 je bil odgovoren za 48 % poškodb pri moških in 26 % pri ženskah. Smučanje je prav tako visoko na seznamu (12 % pri moških, 28 % pri ženskah), sledijo floorball (7 %) in rokomet (7 % pri ženskah ter 3 % pri moških). V Angliji je slika podobna – nogomet povzroči skoraj polovico poškodb ACL (48 %), smučanje in ragbi pa prispevata vsak po 12 %. Na Novi Zelandiji so podatki nekoliko drugačni – 17 % poškodb ACL pripada drugim športom, floorballu 15 % in ragbiju 14 %. Ker Slovenija nima uradnega registra poškodovanih križnih vezi, natančne statistike ni, a glede na priljubljenost športov in opažanj iz prakse domnevam, da so nogomet, smučanje in rokomet med glavnimi povzročitelji poškodb ACL. Ženske devetkrat bolj ogrožene kot moški Na verjetnost poškodbe ACL vplivajo številni dejavniki, ki jih lahko razdelimo na notranje (intrinzične) in zunanje (ekstrinzične). Med notranje dejavnike sodijo anatomske lastnosti (kot so naklon golenice, širina interkondilarne zareze in osna deformacija noge), nevromišični nadzor (stabilnost trupa, propriocepcija, moč mišic zadnje lože in glutealnih mišic), spol (ženske so kar devetkrat bolj ogrožene), starost (najstniki imajo danes kar 29-krat večjo možnost za operacijo ACL kot pred 20 leti) ter kognitivne sposobnosti, ki vplivajo na koordinacijo gibanja. Dodatno tveganje predstavlja predhodna poškodba ACL – če ste jo že utrpeli, imate kar 11-krat večjo možnost, da se ponovi, bodisi na isti ali na drugi nogi. Zunanji dejavniki so specifični za posamezen šport. V nogometu imajo velik vpliv vremenske razmere, vrsta obutve in podlaga (naravna ali umetna trava). Pri rokometu so poškodbe pogostejše na sintetičnih podlagah, v smučanju pa se tveganje poveča na neurejenih progah in pri uporabi krajših smuči z bolj izrazitim stranskim lokom. Preventiva: ključ do zdravih kolen in ohranjanja športne aktivnosti Preprečevanje poškodb ACL postaja vedno bolj pomembno. Razvoj preventivnih programov je v zadnjih letih močno napredoval, pri čemer so glavni poudarki na vajah za stabilnost, moč in nadzor gibanja. Redno izvajanje standardiziranih vaj pred treningom lahko zmanjša tveganje za poškodbo ACL z 9,8 % na vsega 2,8–4,7 % pri športnikih, ki so izpostavljeni visokemu tveganju. Nogometna skupnost je bila med prvimi, ki je uvedla sistematično preventivo. FIFA je razvila program FIFA 11+, ki ga priporočajo vsem klubom in zvezam po svetu. Tudi Evropsko artroskopsko združenje (ESSKA) je oblikovalo svoj program, osredotočen predvsem na športno aktivne otroke. Povratek k športu – kako in kdaj? Vrnitev k športu po operaciji ACL je kompleksen proces, ki zahteva potrpljenje, doslednost in strokovno vodeno rehabilitacijo. Čeprav se večina športnikov po operaciji vrne k aktivnostim, mnogi ne dosežejo več enakega nivoja kot pred poškodbo. Raziskave kažejo, da se od 33 % do 95 % operirancev vrne v šport, vendar kar 36 % tekmuje na nižjem nivoju kot pred poškodbo, 13 % pa jih svojo kariero po poškodbi hitro zaključi. Ključni izziv pri okrevanju je dolgotrajno vraščanje presadka križne vezi in izguba mišične mase zaradi mirovanja. Prav zato je nujno, da je rehabilitacija natančno načrtovana in individualno prilagojena. Ortopedi pacientom priporočamo, d s polnimi športnimi aktivnostmi ne pričnejo prej kot 9 do 12 mesecev po operaciji. Zelo priporočam, da pacient pred polno vrnitvijo v šport opravi tudi fizioterapevtsko oceno in izokinetično testiranje, saj s tem bistveno zmanjšamo tveganje za ponovitev poškodbe. Pogosto opažam, da se po devetih mesecih od operacije pacienti že počutijo dovolj samozavestne za vrnitev v šport, vendar testi razkrijejo prisotne mišične asimetrije in oslabelost na operirani nogi. Varna in uspešna vrnitev v šport je mogoča le z dobro načrtovanim rehabilitacijskim programom, ki vključuje ciljno usmerjene vaje in natančno spremljanje napredka.

Pacienti bolečino najpogosteje čutijo pri obremenitvah, kjer je koleno pokrčeno – na primer pri počepih, čepenju, klečanju, teku, skokih ali hoji po stopnicah oziroma navzdol po hribu. Pogosto mi povedo tudi, da v kolenu čutijo ali slišijo škripanje, pokanje ali preskakovanje. Vzroki za nastanek patelofemoralnega bolečinskega sindroma Sprednja kolenska bolečina nastane zaradi kombinacije več dejavnikov, ki jih razdelim v štiri glavne skupine: Strukturne spremembe v kolenu: Pogosto odkrijem vnetje tetive kvadricepsa ali patelofemoralnega ligamenta. Včasih je vzrok tudi preobremenitev ali obraba hrustanca na pogačici ali v žlebu stegnenice. Mišično neravnovesje: Redno opažam, da je vzrok šibkost ali neravnovesje mišic - predvsem kvadricepsa, mišic za odmikanje kolka ali mišic zadnje strani stegna. Te spremembe porušijo normalno delovanje kolena in povečajo pritisk na pogačico. Biomehanske nepravilnosti: Pri pregledu pacienta ocenim tudi osi in rotacije spodnje okončine ter položaj pogačice. Nepravilnosti lahko povzročijo neenakomerno porazdelitev obremenitev na hrustanec, kar vodi v bolečino. Nepravilna tehnika ali oprema: Pogosto se izkaže, da je vzrok v neprimernih športnih čevljih ali napačni tehniki teka, poskokov ali počepov. Kako postavim diagnozo? Največkrat diagnozo postavim na podlagi pregleda in pogovora s pacientom – dodatne preiskave niso vedno potrebne. Če želim natančneje oceniti stanje hrustanca ali preveriti druge strukture v kolenu, se poslužim magnetne resonance. Kako zdravimo to težavo? Večina bolnikov na to težavo dobro reagira s konzervativnim zdravljenjem, ki ne vključuje operacije. Običajno se zdravljenje začne s prilagoditvijo aktivnosti in počitkom, da se koleno razbremeni ter z lokalnim hlajenjem in po potrebi z jemanjem nesteroidnih antirevmatikov. Pomemben del terapije predstavlja fizioterapija, ki obsega protibolečinske postopke, vaje za krepitev kvadricepsa, mišic kolka in stabilizatorjev trupa ter vaje za izboljšanje zaznavanja položaja kolena (propriocepcije). V določenih primerih se priporoča tudi uporaba opornice za pogačico. Glavni cilj zdravljenja je zmanjšanje bolečine, krepitev mišičnega steznika okoli kolena ter vzpostavitev normalne biomehanike sklepa, kar omogoča varno vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim brez strahu pred ponovitvijo težav.